Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar ob dnevu upora proti okupatorju: »Mir je beseda, ki nas osrečuje, vojna beseda, ki nas spravlja v strah in obup.«

Popoldan se je Parku Evropa odvijala slovesnost ob jutrišnjem državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, ko obeležujemo 82. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte. Slovesnosti so se poleg župana Mateja Slaparja in podžupana Uroša Pirca udeležili občinski svetniki in svetnice, slavnostni govornik, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar ter ostali predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik skupaj z zastavonoši.

Dan upora proti okupatorju je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznujemo 27. aprila in ga pod tem imenom poznamo od leta 1992, saj je bil prej znan kot Dan Osvobodilne fronte oziroma Dan OF. Aprila leta 1941 so okupacijske sile - Nemčija, Italija in Madžarska – Slovenijo razkosale na tri dele, odzivi na dogodke so bili različni, pri čemer pa sta se oblikovala dva tabora. V Ljubljani naj bi se na ustanovnem sestanku, v hiši književnika Josipa Vidmarja, sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS) Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, Krščanski socialist Tone Fajfar, predstavnik levo usmerjenega dela sokolov Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.

Skupine, ki so julija 1940, po porazu jugoslovanske tesne zaveznice Francije v vojni z Nemčijo, ustanovile Društvo prijateljev Sovjetske zveze, so potem leto kasneje, natančneje 26. aprila 1941, ustanovile Osvobodilno fronto (OF) oziroma Protiimperalistično fronto (PIF). Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.

Župan Matej Slapar je ob tej priložnosti skupaj s slavnostnim govornikom, predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igorjem Kanižarjem k spomeniku Revolucije simbolno položil cvetje.

Da je praznik dan upora proti okupatorju dan, ko se spominjamo preteklih dogodkov, ki jih ne smemo nikoli pozabiti in nanje opozarjati, je v pozdravnem nagovoru dejal župan Matej Slapar ter namenil misli o obnovi spomenika Revolucije: »Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, tovarišice, tovariši, pred nami je pomemben dan, dan, ko se spominjamo pogumnih posameznikov in skupin, ki so se v zgodovini našega naroda borili proti različnim okupatorjem, ki so ogrožali naš narod kot tudi posameznice in posameznike. Kajti ko je ogrožen najmanjši del naroda, to je posameznik, takrat je ogrožen cel narod. In nikoli in nikdar ne smemo več dopustiti, da bi kdorkoli ogrožal ustvarjalnost, samoiniciativnost, kot tudi možnosti razvoja posameznika in posameznice, ki smo sestavni del našega naroda. Kajti, ko se zatre ustvarjalnost se zatre želja po razvoju in napredku in to na koncu zaduši razvoj skupnosti, ki se ji reče narod. Ponosen sem, da po vseh vojnah in po vseh razhajanjih in nesoglasjih, ki so (še posebej v prejšnjem stoletju) zaznamovale naš narod, lahko danes samozavestno rečemo, da živimo v svobodni, suvereni državi, kjer lahko vsak posameznik izživi in izkoristi svoje potenciale. In to svobodo moramo ohraniti za naše zanamce. Da bo svobodna podjetniška, ustvarjalna in zasebna pobuda, da bo vsak lahko razvil svoje talente do te mere, da bo lahko dostojno živel na biseru pod nebom in da bo temu biseru s ponosom rekel domovina. Da bo Slovenija tudi v prihodnje država poštenih in delavnih ljudi, ki o svoji usodi odloča samostojno in suvereno. Čez nekaj trenutkov, bomo položili venec k spomeniku žal pred kratkim preminulega avtorja, akademskega kiparja Draga Tršarja, kateri je bil postavljen leta 1962. Zob časa je spomenik, ki ponazarja bronasto skulpturo v obliki ptice, z razpetimi krili, sestavljenih iz shematičnih človeških figur, ki ponazarjajo pogum, vztrajnost ter borbenost do zadnjega, dodobra načel. Zato smo na Občini Kamnik, takoj ob zaznanih razpokah sklicali vse potrebne institucije ter rezervirali finančna sredstva, da bomo spomenik v doglednem času dostojno in primerno obnovili. Ker gre za zahtevne in drage restavratorske posege, smo konec lanskega leta na Ministrstvo za kulturo podali vlogo za pridobitev sredstev za interventni ukrep varstva spomenika, vendar s strani ministrstva še nismo dobili odgovora. V začetku tega leta smo podali tudi prijavo na razpis pristojnega ministrstva za kulturo, in sicer za sofinanciranje spomeniško-varstvenih projektov na področju ohranjanja nepremičnih spomenikov. Rezultati razpisa še niso bili objavljeni. Predvidevamo, da bomo demontažo in prestavitev skulpture v delavnico izvedli v tem letu, v tem in  naslednjem letu pa bodo v nadaljevanju  potekala restavratorska dela.  Občina Kamnik se zaveda likovne in kulturne vrednosti spomenika, ki predstavlja pomembno delo priznanega slovenskega avtorja, hkrati pa vrhunsko dopolnjuje ambient mesta v parku Evropa, ki se nahaja tik ob starem mestnem jedru in je pravzaprav pomemben element prepoznavne mestne vedute. Vsekakor gre tudi v slovenskem merilu za vrhunsko in prepoznavno umetniško delo, zato pričakujemo tudi finančno pomoč države. Spoštovane in spoštovani, iskrene čestitke ob prihajajočih praznikih, dnevu boja proti okupatorju, kot tudi ob mednarodnemu prazniku dela. S ponosom praznujmo dosežke, ki smo si jih kot narod priborili  in zavedajmo se tega, da se boj za pravičnost in svobodo nikoli ne konča. Le skupaj lahko premagamo ovire in prepreke, naši cilji pa naj bodo usmerjeni v sodelovanje, razvoj, pravičnost in solidarnost. Za svetlo prihodnost nas vseh in našega, slovenskega naroda. Slava vsem, ki so se borili za svobodno Slovenijo. Hvala.«

Letošnji slavnostni govornik, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar pa je ob tej priložnosti dejal: »Spoštovane tovarišice, tovariši, gospe in gospodje, dovolite mi, da ta moj govor pričnem z izjavo  učenca 9. razreda Osnovne šole Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice, ki je o prazniku Dan upora proti okupatorju izjavil: »Ta praznik je zame pomemben zato, ker me spominja na naše prednike, ki so imeli željo, upanje, voljo in moč, da so se uprli okupatorju in se borili za svobodo. Njihov pogum in upor sta težila k osvoboditvi na poti k samostojni Sloveniji. Naša naloga je, da še naprej ravnamo odgovorno in spoštljivo do domovine ter se zavedamo svojih korenin ter težkih preizkušenj naših prednikov.« Naša naloga, naloga vseh generacij je, da ohranjamo spomin na junaški boj slovenskega naroda v času NOB v letih 1941-1945. Na današnji dan leta 1941 je bila ustanovljena v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani Proti imperialistična fronta, za katero se je kasneje začelo uporabljati ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije. Na dan, ko je edino slovensko mesto Maribor obiskal Adolf Hitler in po nekaterih virih ta dan oz. nekaj dni prej izrekel znameniti stavek: »Naredite mi to deželo spet nemško«.

»Konec aprila 1941 je bila druga svetovna vojna že v polnem razmahu. V tem času je na tisoče prebivalcev moralo praktično čez noč zapustiti svoje domove, preostale je doletelo nasilno ponemčenje. Sledilo je zapiranje slovenskih šol, nemški nacisti pa so tedaj napovedali tudi boj proti slovenski kulturi oziroma njeno iztrebljanje. OF so ustanovili predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, sokolov in slovenskih kulturnih delavcev, vsi pa so zavezali istim ciljem: »Slovenija ne bo predana brez boja«. Zbrani so se soglasno strinjali, da so: proti razkosanju in zasužnjevanju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda, za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov, za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov, proti imperialistični vojni, za pravico slehernega naroda do samoodločbe.«

»Z ustanovitvijo OF slovenskega naroda se je začel široko organizirani upor zoper zavojevalce slovenskega ozemlja, ozemlja, ki ga je v prvi svetovni vojni s svojimi borci priboril in ohranil Kamničan, pesnik in general Rudolf Maister. Pol leta po nastanku je Osvobodilna fronta slovenskega naroda že predstavljala pomembno silo upora na Slovenskem. Iz dneva v dan so se ji pridruževale številne organizacije. Skupaj s partizanskimi enotami je postala pravo narodno gibanje zoper okupatorja. Partizanke in partizani so osvobajali slovensko ozemlje, brez oklevanja in ne da bi klonili pod močnejšim vojnim strojem okupatorjev. Zmagovali so zato, ker so vedeli, da se borijo za svojo domovino. Vedeli, so, da brez upora in boja slovenski narod lahko propade. Zavedali so se, da želijo zavojevalci, ki so si Slovenijo razdelili, pogubiti slovenski narod, ga izbrisati z obličja zemlje. Spoštovani in spoštovane, dogodki iz 26. aprila na 27. april 1941 in vsi dogodki do konca vojne  so naša neizbrisna zgodovina. Danes se vrstijo nenehni poskusi zmanjševanja pomena nastanka in vloge Osvobodilne fronte in partizanskega gibanja. Vse več je poskusov revizije zgodovine, ki skušajo opravičevati kolaboracijo z okupatorjem, ki skušajo zmanjševati vlogo partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte pri osvoboditvi Slovenije. Seveda to ne pomeni, da dogodkov med NOB in takoj po vojni ne smemo kritično osvetljevati, jih analizirati in interpretirati. Sprejeti moramo dokazana dejstva, da v letih od 1941 do 1945 in leta takoj po vojni ni bilo vse v najlepšem redu, da znotraj Osvobodilne fronte in v njenih odnosih do drugih ni prihajalo do napak in krivic. To je bil čas vojnih in povojnih tragedij in zločinov, ki so nas zaznamovali za vedno. Kljub vsemu to ne zmanjšuje in nikoli ne sme zmanjšati pomena slovenskega partizanskega gibanja in Osvobodilne fronte. Partizansko gibanje in OF sta bila sta bila sestavni del zavezniških sil, ki so porazile zavojevalce slovenskega ozemlja, fašizem in nacizem. Skupaj so Evropi priborili svobodo in demokracijo. To je neizpodbitno dejstvo, dejstvo na katerega moramo  biti Slovenci posebej ponosni,  to je resnica, ki ji moramo ostati zvesti.«

»Da danes živimo v svoji svobodni državi se moramo zahvaliti  našim partizankam in partizanom in Osvobodilni fronti, kot tudi pogumnim predstavnikom teritorialne obrambe, policistom in politikom, ki so pred 30-timi leti  branili in uresničili upanja mnogih Slovenk in Slovencev, v vojni v kateri smo branili svojo odločitev za življenje v samostojni državi. V obeh vojnah smo se uprli in dokazali, da naroda, ki se bori za svobodo, ni mogoče premagati. Zgodovinskega pomena obeh dogodkov najbrž ni potrebno posebej izpostavljati, saj bi bila Slovenija v primeru, da bi se zgodovina obrnila drugače, tudi drugačna država. Lahko pa tudi, da nas sploh ne bi bilo. Pred nami pa je še en pomemben praznik. V drugi polovici 19. stoletja se je po svetu prebudilo delavsko gibanje, saj so imeli delavci dovolj zatiranja, izkoriščanja in nespoštovanja svojega dela. Oktobra 1884 je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez v ZDA od oblasti zahtevala uzakonjenje osemurnega delovnika, za rok pa je postavila 1. maj 1886. Ker oblasti zahtev niso izpolnile do 1. maja 1886, so delavci po vseh večjih mestih v ZDA začeli stavkati. Po krvavih stavkah je 1. maj kot praznik dela razglašen 20. junija 1889 v Parizu na zasedanju delavskih strank druge internacionale. Kot praznik dela pa se je 1. maj  prvič praznoval leta 1890. Od tega leta praznujemo prvi maj tudi v Sloveniji. Prve proslave so bile v večjih mestih in rudarskih naseljih. Kot državni praznik pa je bil v okviru prejšnje skupne države uzakonjen  leta 1948, ko je po grozotah druge svetovne vojne v svetu zavladal mir. Mir je beseda, ki nas osrečuje, vojna beseda, ki nas spravlja v strah in obup. Danes je vojna ne daleč stran v Ukrajini, beseda vojna tam prevladuje, beseda mir je želja vseh Ukrajincev in vseh svobodno živečih ljudi na svetu. Ker sem svoj govor začel z mislijo devetošolca, naj tako še zaključim. Martin, učenec  v začetku omenjene šole, je o prazniku Dneva upora proti okupatorju izjavil: »Mislim, da je država praznik razglasila, zato ker je bil to zelo pomemben dogodek za vse Slovence in Slovenke, kajti če se ne bi zgodil, mogoče Slovenija ne bi več »oživela«. Lahko bi se tudi zgodilo, da Slovenci ne bi več obstajali. To, da se tega spominjamo, se mi zdi prav in tudi pošteno do vseh, ki so trpeli v tistih časih in so se uprli ter borili zato, da imamo mi zdaj mir in živimo brez večjih skrbi«. Jaz pa k temu dodajam še moje skromno razmišljanje: »Dan upora proti okupatorju je zame praznik svobodomiselnosti, vere v človeka, v ideale, v katere so verjeli nekoč davno kmečki uporniki pod vodstvom Matije Gubca, pa borci generala Maistra, partizani in borci za  samostojno Slovenijo.« Spoštovane in spoštovani Slovenijo smo si priborili in Slovenijo moramo ohraniti zase in vse zanamce.«

Kulturni program k današnji slovesnosti so prispevali kamniški kulturniki Goran Završnik, Anja Bezlova in Gašper Selko, za udarne ritme pa je poskrbela Mestna godba Kamnik pod taktirko Anite Kiralj. V kulturnem programu smo slišali Pesem XIV. Divizije, Hej brigade, fragmentirano različico Kajuhove pesnitve Slovenska pesem, odlomek iz drame Gregorja Strniše Ljudožerci, fragmentirano različico ljudske uporniške pesmi Bella ciao in odlomek Simfonije iz Novega sveta, skladatelja Antonína Leopolda Dvořáka.

Za preplet misli in besed je poskrbel Matic Maček, dogodek pa so obogatile zastavonoše. Za logistično pomoč se zahvaljujemoDnevnemu centru Štacjon, za tehnično pomoč in izvedbo prireditve pa Mladinskemu centru Kotlovnica in Zavodu za kulturo Kamnik.

Vljudno vabljeni, da se nam pridružite tudi na prvomajskih slovesnostih, o katerih si lahko več preberete TUKAJ.