Proslava v spomin prvima ustreljenima partizanoma 27. julija 1941

V soboto, 29. julija 2023, je pozno popoldan pri Titanovi brvi, potekala vsakoletna spominska slovesnost v spomin na dogodke, ki so se na tem območju odvijali 27. julija 1941. Proslave se je udeležil župan Matej Slapar s predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igorjem Kanižarjem, predsednico Krajevnega odbora Kamnik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenko Jevšnik ter z ostalimi predstavniki ter predsedniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik. Tokratna slavnostna govornica je bila nekdanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko.

Pred pričetkom slovenosti so se zbrani z minuto molka poklonili nekdanji borki, partizanski učiteljici in šifrantka ter pisateljici Valerija Skrinjar - Tvrz, ki je pred kratkim umrla, nato pa je zbrane v imenu organizatorjev sprva pozdravil predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar: »Tovarišice in tovariši, gospe in gospodje, lepo pozdravljeni vsi, ki ste danes tukaj, da skupaj obudimo spomin na tragične dogodke izpred 82. let. Marsikaj se je vtem času spremenilo,vendar spomin na čase NOB še vedno obstaja. Nepozaben živ spomin je v generaciji, ki ga je doživela. Ostale, ki  te vojne  nismo doživeli,  pa nas  na ta herojski boj slovenskih partizanov opominjajo številni spomeniki in obeležja. Bolj, ko se odmika čas vojne, bolj se spreminjajo tudi pogledi in komentarji na smiselnost in učinek partizanskega boja v Sloveniji. Žal imajo najglasnejše komentarje ravno ljudje, ki vojnega časa sploh niso doživeli ali pa se opirajo le na enostranske informacije, ter večinoma slabo poznajo zgodovino. Vstaja se je začela na Gorenjskem 22. julija 1941, popolnoma pa se je razmahnila 27. in 28. julija v kamniškem okraju. 27. julija 1941 sta tu, na tem kraju zaradi izdaje pod streli Nemške okupatorske vojske padli prvi dve žrtvi na Kamniškem, Dominik Miklavčič in Anton Mlakar. Spoštovani veseli me, da smo danes tukaj zbrani  predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij, ki zastopamo tri generacije, ki so se borile za Slovenijo in s ponosom ohranjamo zgodovinsko resnico,  od v Kamniku rojenega Maistra in njegovih borcev za severne slovenske meje pred sto leti, preko slovenskih partizanov v času druge svetovne vojne do slovenskih osamosvojiteljev, ki  so vsi zaslužni za to, da danes živimo v  neodvisni samostojni Sloveniji. Upam, da je bila naša osamosvojitvena vojna zadnja, da nam nikoli več ne bo potrebno seči po orožju, da obranimo našo samostojnost. V kolikor pa bi se to zgodilo pa naj bo vsem jasno, da se bomo še bolje povezali tako potomci in sledilci Maistrovih borcev, partizanov kot tudi osamosvojiteljev in uporabili  zgodovinske izkušnje, ki jih  imamo. Spoštovane Kamničanke, Kamničani, člani domoljubnih in veteranskih društev prepričan sem, da bomo še naprej ohranjali zgodovinski spomin in kulturno dediščino, da bo to naš  edini boj, ki nas je in nas bo združeval ne glede na različna politična, verska in druga prepričanja. Hvala vam, ker ste prišli in se poklonili spominu na dogodke med NOB, hvala občini Kamnik za skrb pri ohranjanju spomenikov in pomnikov. Srečno  naša ljuba domovina Slovenija!« Njegovim besedam se je pridružila tudi predsednica Krajevnega odbora Kamnik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenka Jevšnik, ki je prebrala odlomek besedila Valerije Skrinjar - Tvrz, ki je napisala, da moč ni v številu, da moč srce rodi temu pa je Jevšnikova dodala: »Moč in upor, ki sta ju imela Miklavčič in Mlakar, ki sta bila žal prvi žrtvi druge svetovne vojne na Kamniškem. Bila sta izdana in ubita. Ampak niso jima mogli vzeti spomina, kajti mi vsi, smo danes tukaj zbrani zato, da počastimo moč in pogum, ki sta ju popeljala v akcijo proti okupatorju. Žrtev, ki sta jo dala s svojo smrtjo je bila kruta. Vzela je dve mladi življenji za to, da danes živimo v svobodni Slovenija. Slava njima in vsem padlim.«

Župan Matej Slapar je ob tej priložnosti povedal: »Stojimo na kraju, kjer sta bili pet dni po začetku druge svetovne vojne ubiti prvi žrtvi na Kamniškem Dominik Miklavčič in Anton Mlakar. Kjer so okupatorji ubili dva mlada fanta. Stojimo na kraju, kjer se je pričela morija in je trajala dolga štiri leta, kjer so padle prve žrtve za to, da živimo v samostojni Sloveniji. Zahvaljujem se vsem, ki s tovrstnimi slovesnostmi obeležujete spomin na naše rojake, ki so za našo domovino dali največ. Dali so svoje življenje. V občini Kamnik se trudimo, da spomin na pomembne mejnike v zgodovini našega naroda ohranjamo in negujemo. Tudi z obnovo spomenikov in na tem mestu, kjer stojimo, bomo v letošnjem letu obnovili spomenik padlim žrtvam tukaj pri Titanovi brvi. Hvala vsem obiskovalcem, da s svojo prisotnostjo dajete težo dogodkom polpretekle slovenske in kamniške zgodovine, ki so pomembno zaznamovali našo preteklost in našo prihodnost.«

Slavnostna govornica, nekdanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko pa je v svojem nagovoru med drugim dejala: »Spoštovani in dragi Kamničani, spoštovane in drage Kamničanke, ko imam danes čast obeležiti dogodke na tem kraju pred 82 leti, bi svojim spominom na minule slovesnosti lahko dala skupni naslov »upanje in zaupanje«. To dvoje se mi je namreč porodilo ob poslušanju takrat še številnih udeležencev Odpora in ostalo v spominu od tedaj, ko sem kot dijakinja prvič prisostvovala komemoraciji za padlima partizanoma. Že pred več kot pol stoletja je bil tragični dogodek za nas zgodovina, za današnje mlade ljudi pa je celo oddaljena zgodovina. A kako aktualna zgodovina je to! Upornika julija leta 1941 še nista mogla vedeti, da je okupatorje v resnici mogoče premagati, sta pa upala, da jih s skupnimi močmi slovenski živelj lahko odvrne in zaupala neustavljivi želji Slovenk in Slovencev po svobodi in samoodločbi. Zaupanje, kakršno se je vzpostavljalo v težkih štirih letih vojne, je abstrakten pojem. Ni ga mogoče zapovedati, so pa vsaj delni materialni dokazi zanj in eden najbolj prepričljivih je partizanski denar na osvobojenem ozemlju Slovenije. Vodstvo OF je februarja 1944 zbralo skupino arhitektov in slikarjev, med njimi je bil Božidar Jakac, da bi oblikovali denar, ki bo postal zakonito plačilno sredstvo na partizanskem osvobojenem ozemlju. Prve serije so bile natisnjene v Goteniškem Snežniku, celotna izdana emisija pa je znašala 20 milijonov lir. Sredi oktobra tega leta je predsedstvo SNOS (med tem izvoljenega prvega slovenskega parlamenta) sprejelo sklep o uvedbi novega denarnega sredstva, bona, s celotno emisijo 80 milijonov lir. Denarni zavod Slovenije, katerega je ustanovilo in mu poverilo nalogo (torej prva slovenska narodna banka), je bil celo edina neodvisna emisijska banka v vsej okupirani Evropi! Upoštevajoč majhnost ozemlja, je bil Denarni zavod neizpodbitni kazalec samozavesti Odpora, učinkovitosti nastajajoče civilne oblasti, predvsem pa dokaz zaupanja tistih, ki jim je bil denar namenjen. Ljudje so v resnici uporabljali te denarne bone, svoje dobrine so zaupali z današnjega stališča preprostim koščkom papirja, na katerih je pisalo le število lir, nad njim pa le tole: odlok predsedstva SNOS o pooblastitvi Denarnega zavoda Slovenije za izdajo plačilnih bonov. Jamstva imetnikom so bila skoraj v celoti povezana s stopnjo zaupanja do nastajajočih civilnih institucij in v tem zaupanju je bilo upanje. Brez njiju Odpora takih razsežnosti ne bi bilo mogoče organizirati. Se lahko od tega kaj naučimo za današnji čas? Nedavno je organizacija, ki raziskuje kakovost življenja v državah sveta, objavila lestvico držav, kjer je z nizom kriterijev opredelila pojem sreče, torej kako srečni so ljudje, in na prvo mesto postavila Finsko. Slovenija je na 22. mestu, eno mesto za Francijo. Ali to pomeni, da Finci tudi v dnevnem političnem dogajanju prekipevajo od sreče, slabše uvrščeni pa so – iz različnih vzrokov – pretežno nesrečni? Poznam Finsko, spoznala sem tamkajšnje ljudi, vem, da so tam politične bitke podobno krute in včasih prav tako nespodobne kot pri nas, zakaj torej prav Finska? Moj poskus odgovora je naslednji: na Finskem obstaja temeljno zaupanje ljudi v institucije in v sodržavljane. Zaupanje, da bodo izvoljeni politiki upravljali institucije za skupno dobro in zaupanje v sodržavljane, da se bodo po tako sprejetih sklepih ravnali oziroma uporabili razpoložljiva orodja demokracije za spremembo smeri, če jim dana ne bi bila všeč. To je tisto temeljno zaupanje, ki denimo razviti in bogati Franciji, a očitno tudi današnji Sloveniji, manjka. Morda je bilo to tisto zaupanje, katerega so morali imeti prebivalci partizanskega osvobojenega ozemlja, da so uporabljali denarne bone, za katere ni nihče mogel absolutno jamčiti, da bodo kaj vredni, če bi se okupatorjem posrečilo vrniti. To sta tista zaupanje drug v drugega in upanje v prihodnost, katerih ni mogoče zapisati v zakone. To je snov, iz katere so bile verjetno tudi težnje po o osamosvojitvi Slovenije kot zgodovinskem emancipacijskem dogajanju, pa so se tri desetletja pozneje razpršile v sumničenje vseh v vse, v institucije in ljudi, v politiko in medčloveške odnose. Kaj je šlo narobe, vemo. Ko stojimo ob spomeniku dvema mladima fantoma, padlima za to, da bi vlila upanje ljudem v skoraj brezupnem času svetovne vojne in z načrtovano diverzantsko akcijo izkazala zaupanje obrambni sposobnosti slovenskega naroda pred neskončno močnejšim okupatorjem, me preveva čuden dvojni občutek: grenkoba, ja, a tudi prepričanje, da je mogoče obnoviti pot do zaupanja, oziroma celo do sreče po finskem vzorcu. Slovenski narod se je bil sposoben med veliko zunanjo ogroženostjo in trpljenjem učinkovito braniti in je razvil – denimo pri skrbi za najbolj izpostavljene, za otroke, ranjence in bolne – tako stopnjo solidarnosti, kateri težko najdemo primerjavo po Evropi. Na žalost, lahko rečemo danes, je povojno zgodovinopisje Odpor prikazovalo kot kompaktno odločitev vizionarskih in pogumnih voditeljev, katerim je narod sledil kot eden, razen manjšine gnilih jabolk, denunciantov. A zdaj vemo, da je bilo nastajanje Odpora precej bolj kompleksno, sestavljeno iz številnih družbenih facet in osebnih pobud. Bojan Polak-Stjenka, poznejši poveljnik Šercerjeve brigade, je nekoč pripovedoval, da je njegova odločitev za odpor dozorela v trenutku, ko je hodil po pločniku pred zgradbo današnje Narodne banke v Ljubljani, in ga je italijanska patrulja, ki mu je prišla naproti, vrgla na cesto. Tega ne bom trpel, je dejal, in postal partizan. Okupacija je sprožila spontani instinkt po preživetju. Brutalnost germanizacije, italijanizacije in madžarizacije na zasedenih ozemljih je bila en sklop vzrokov, močno je bilo tudi čustvo osramočenosti in jeze mobiliziranih borcev jugoslovanske vojske, ki je kapitulirala v nekaj dneh drugi, prav tako začudenje ter prezir do uveljavljenih civilnih in verskih voditeljev, ko so leta 1941 hiteli z izražanjem lojalnosti novim državam in režimom, ne glede na to, kakšno dolgoročno usodo so namenili Slovencem in Slovenkam. Pomembni so bili razlikujoči se ideološki elementi, razredni antagonizmi, verska občutja. Danes se pri nas močno razlikujejo ocene, katere prvine so bile najpomembnejše na nastanek in razvoj Odpora oziroma za vmesna obdobja stagnacije. A dajmo besedo tujcu, očividcu, britanskemu polkovniku Petru Wilkinsonu, ki je vodil zavezniško misijo Clowder pri slovenskih partizanih. Ob koncu leta 1943 je takole pisal v poročilu britanski vladi: »Vse od časa, ko je na Tirolskem Andreas Hoffer sprožil vstajo proti Napoleonovi okupaciji, osrednja Evropa ni poznala takega ljudskega upora, kakršnega sem videl v Sloveniji…« Jeza, upanje…OF ni kar tako sprožila odpora, sama OF je bila proizvod številnih vzrokov za upor. Janez Stanovnik, tedaj študent, krščanski socialist, je pripovedoval, kako sta s prijateljem Francom Jezo, poznejšim sodelavcem Borisa Pahorja v Trstu, v prvih dneh okupacije pisala na ljubljanskih fasadah kratice SRS, kar je pomenilo slovenski revolucionarni socialisti, ker tedaj še nista vedela za OF. Sta pa se vanjo vključila takoj, ko sta izvedela, da je bila ustanovljena neformalna koalicija, za katero je dala pobudo prepovedana majhna komunistična stranka (komaj kakih 1000 članov je imela). »Množice so hitele v OF«, je pisal kraljevi jugoslovanski vladi v londonskem egzilu Rudolf Smrsu, vodja vojaškega krila konservativnega tabora, kateri se je odločil za sodelovanje z Italijani. Duša naroda je bila ranjena in temu primerno je narod ravnal. Ob koncu leta 1941 je imel Odpor – podatkov in dokazov je ogromno - globoko in široko razvejano ljudsko podporo. Sklep plenarnega sestanka OF z dne 16. septembra 1941, ko se je v imenu celotnega naroda razglasila za odbor narodne osvoboditve, je bil torej spontani, naravni prvi korak k suverenosti Slovenije. A vojna je bila še dolga, brutalna. Z izpred vojne podedovano politično-ideološko razklanostjo, v kateri se je med skrajnim trpljenjem širokih množic oblikoval nabor političnih ciljev za oblikovanje povojne družbe, je šel Odpor skozi različna obdobja, ena navdušujoča, junaška, vzbujajoča zaupanje, in druga obdobja maščevanja, nasilja. Vsaka vojna hudo preizkusi značaje ljudi in njihove cilje. Krvni davek štiriletnega partizanskega boja je bil visok. Po študiji instituta za sodobno zgodovino iz leta 2008 je Slovenija izgubila 6,3 odstotka celotnega prebivalstva. Partizanske enote so imele 28.102 žrtvi, kar je tretjina vseh žrtev (94.012) Izgube med kolaborantskimi vojaškimi enotami so znašale približno polovico partizanskih; konkretno 14.231, kamor so prištete tudi eksekucije po formalnem koncu vojne. Skoraj 50 odstotkov žrtev so bili civilisti, kar je bilo izjemno povečanje v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko so znašale 10 odstotkov. In zdaj politično vprašanje: je OF uresničila obljubo iz leta 1941, katera je vzbujala zaupanje ljudi, namreč da bo vzpostavila ljudsko demokracijo in da bo vsa vprašanja, ki presegajo cilj narodne osvoboditve, reševala na »resnično demokratičen način«? Ne, tega ne moremo reči. Povojno obdobje je bilo nabito s sumničenjem, bili so montirani sodni procesi proti političnim nasprotnikom in bile so zunajsodne likvidacije kvizlingov, katerih sprejem so na begu iz Slovenije zavrnili zavezniki, ko jim niso priznali statusa vojnih ujetnikov, saj so jih šteli za prostovoljne sodelavce Hitlerja. S tem so jim odrekli zaščito ženevskih in haaških konvencij mednarodnega vojnega prava. Bile so nasilne nacionalizacije, neupoštevanje svobode govora in tiska in drugih individualnih človekovih pravic. Mnogi družbeni konflikti še 70 let pozneje v Sloveniji koreninijo v tem dogajanju. Prav je, da se tega zavedamo, in ravnamo drugače, demokratično in socialno zavedno, tako v politiki kot zunaj nje. Vemo, da se je z dobro voljo o vsem mogoče pogovoriti, se poskušati spraviti, in če to ne gre, vsaj živeti dostojno drug ob drugem, poglede pa usmeriti tja, kamor so osredotočeni pogledi današnjih generacij, katere vojne niso poznale. Toda nič od tega ne more spremeniti zgodovinskih dejstev o nastanku in širitvi slovenskega Odpora, o upanju, katerega je vzbujalo in večinskem zaupanju, katerega se je OF posrečilo vzpostaviti med Slovenci in Slovenkami ter jih povezati z evropskim demokratičnim okoljem. Odpor, za katerega sta se zgodaj odločila padla partizana, je bil kamenček v nastajajočem mozaiku suverenosti Slovenije, in je naš ponos. Pre-interpretacija dejstev druge svetovne vojne – poskusi razglasitve kolaborantske strani za zmagovalce v njej – bi bila zato lahko smešna, če ne bi bila del današnjega nadrealnega političnega dogajanja, za katerega ideološki nasledniki premagane strani potrebujejo netenje sovraštva, laži in potvarjanje zgodovine. To pa so verjetno sestavine naraščanja širšega nezaupanja, tako drugačnega od tistega, kar je veliko ljudi v Sloveniji čutilo leta 1941 v neprimerljivo težjih pogojih, in nemara tisto, kar nam zdaj manjka v primerjavi s Finci, da bi se počutili srečni. Kako je že  pisal naš veliki pesnik v 19. stoletju …«edinost, sreča, sprava k nam nazaj se vrnejo«… Več kot 170 let pozneje si tega še vedno želimo vsi mi, »kar nas dobrih je ljudi«.

V kulturnem programu so sodelovali pevci Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Kamnik z zborovodkinjo Karlo Urh, povezovalec in recitator je bil Goran Peršin. Posebno noto dogodku so dodale zastavonoše ter Jaro in Nejc Rajter.