Tradicionalna spominska slovesnost v Češnjicah

Predstavnik Veleposlaništva Združenih držav Amerike major Michael Baron je poudaril pomen zavezništva med Slovenijo in Združenimi državami Amerike ter se zahvalil, za to, da ohranjamo tako pomemben del ameriške zgodovine. Dejal je še, da moramo biti hvaležni za mir, ki ga uživamo, kajti nedaleč stran od nas si agresor želi pridobiti ozemlje in svobodo ukrajinskega naroda.

V imenu organizatorja je zbrane nagovoril predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Igor Kanižar, ki je namenil nalsednje misli in besede: »Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje spominske svečanosti, ki je  v spomin padlim partizanom in pripadnikom zavezniških vojska ZDA in Velike Britanije, ki so darovali svoja življenja v drugi svetovni za svobodo in s tem prispevali velik delež k temu, da danes živimo v mirni in svobodni domovini. Tudi zato, da njihovo junaštvo ne bi bilo pozabljeno, se vsako leto zberemo pred  tem spomenikom in obudimo spomin nanje. Morda se mladi sprašujete, zakaj so potrebni ti spomeniki. Veste, za tem spomenikom tukaj in mnogimi po vsej Sloveniji se skriva veliko človeških usod mladih ljudi, ki so izgubili najdragocenejše – to je svoje življenje, ko so šele začeli prav živeti. Okupator je misleč, da nas bo z lahkoto pregnal iz naše zemlje, pridrvel v našo malo Slovenijo z namenom, da uniči slovenski narod. V šole je uvedel nemščino in dosledno kaznoval za vsako spregovorjeno slovensko besedo. Po ukazu Hitlerja so našo deželo hoteli narediti nemško. Ti mladi ljudje so dali svoj velik prispevek k zmagi nad okupatorjem. Zato se jih danes spominjamo in se poklanjamo njihovemu junaštvu. Želimo si, da bi vam mlajšim generacijam potekalo življenje v miru, da bi se vam uresničile vse lepe sanje in da vam ne bi bilo potrebno dokazovati svoje ljubezni do domovine s puško v roki. Zdi se mi zelo pomembno, da ne rečem, nujno, da vedno, ko govorimo o slovenskem oboroženem odporu proti okupatorjem v drugi svetovni vojni, govorimo tudi o slovenski narodni zavesti in zgodovinskem spominu. Zgodovinski spomin in narodna identiteta namreč usodno določata obstoj nekega naroda, še toliko bolj, če je ta narod majhen.  Odnos do preteklosti, zlasti tiste preteklosti, ki je usodno zaznamovala našo zgodovine, je korenina, iz katere raste narodna zavest. Torej, glavne poteze narodove preteklosti moramo poznati, biti nanje ponosni, kajti šele na tej osnovi bomo lahko gradili pri ljudeh občutek pripadnosti materinemu jeziku in kulturi, bomo lahko gojili domoljubje ali domovinskost. Zato je potrebno ohranjati spomin na boj naših dedkov in babic, pradedkov in prababic, ki jih je kruta vojna prikrajšala za najlepša leta življenja, za brezskrbno mladost.  Nikakor pa tudi ne smemo dovoliti, da nam vrednote osvobodilnega boja, kot so svoboda, domoljubje, tovarištvo, poštenost, pravičnost, solidarnost in mnoge druge občečloveške in civilizacijske vrednote, ki smo jih živeli tudi v času osamosvajanja leta 1991 izginjajo pred našimi očmi kot voda v pesku. O čem naj torej danes razmišljamo  ob tem pietetnem,simbolnem in kulturnem dejanju? Spoštujmo prispevek žrtev, tukaj umrlih, kot prispevek k ustvarjanju boljše Evrope in boljšega sveta, Evrope in sveta, v katerem bodo človekove pravice spoštovane, v katerem bo vladal trajen mir, utemeljen na pravičnosti in človeškem dostojanstvu. Spominsko obeležje, pred katerim danes stojimo, nas opominja, da ta želja, to hrepenenje po trajnem miru, utemeljenem na pravičnosti, človeškem dostojanstvu, ni utopija. To je naša dolžnost. Hvala lepa.«

Slavnostni govornik, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman pa je pripovedoval o zdravstvu nekoč in danes: »Med danes je tudi Valerija Skrinjar-Tvrz in ne smemo pozabiti kaj vse so delali ti ljudje. Valerija je kot 16-letna učiteljica slovensko besedo prenesla otrokom iz teh krajev. Valerija, moj poklon. Dne 25. 3. 1944 so Nemci v vasi napadli Šlandrovo in Zidanškovo brigado, požgali pol vasi, sežgali dve ženski in ustrelili dva moška, druge vaščane pa odpeljali v zapor. V boju z Nemci je s 17 tovariši padel tudi partizanski zdravnik dr. Peter Držaj, vodja sanitetnega oddelka 4. operativne cone in vodja ameriške misije kapetan Charlesu Fischer, dva ameriška in dva britanska oficirja. Spominsko obeležje nedaleč od vasi Češnjice stoji spomenik, ki je posvečen boju Šlandrove brigade. Tu so se borci Šlandrove in Zidanškove brigade ter VDV po več hudih bojih 16. 3. 1945 prebili iz obroča Menine planine vodenjem in komando na žalost že pokojnega Franca Severja – Frante, ki ga je sklenila neprimerno močnejša sovražnikova vojska. Temu dogodku v Zvezi posvetili celovečerni film preboj, ki je omenjene dogodke ovekovečil in je filmsko zapisan v anale zgodovine slovenskega naroda v boju za svobodo. Dejstvo, da so tudi padli zavezniški oficirji, govori samo po sebi, da je bila partizanska vojska sestavni del protifašistične in protinacistične zavezniške koalicije. Spoštovani, želim vam spregovoriti o humanosti in požrtvovalnosti partizanskih zdravnikov, sanitetnih delavcev, lekarnarjev in vseh, ki so svoje življenje dali na razpolago visokim vrednotam humanosti in človečnosti. Dr. Peter Držaj, ki je tu padel, je bil eden izmed njih in, kot pravi pregovor: »Kdor se svoje zgodovine sramuje, si prihodnosti ne zasluži.«. In prihodnost je naša, ker se je ne sramujemo. Nasprotno, ponosni smo na vrednote, ki so jih v drugi svetovni vojni na Slovenskem udejanjali in živeli partizanski borci ter zdravniško osebje. Ugled zdravniškega poklica, ugled in vrednote, ki so jih takrat živeli ter udejanjali vsi zdravstveni delavci, je bil edinstven v Evropi. Sprašujem vas, spoštovani prisotni, ali je še kje v takratni okupirani Evropi, bila taka organizacija. To je najsvetlejši del zgodovine, ki jo moramo ohranjati še danes.« Dejal je še, da ne smemo postati pasivni in neobčutljivi za človeka ter s tem družba brez prihodnosti. Opisal je partizansko vojaško in civilno saniteto druge svetovne vojne, ki je delovala v težavnih razmerah in si prizadevala doseči uveljavitev tedanje vojne doktrine: »to je skrb za zdravje borcev, zdravljenje ranjencev v varnem zavetju in skrb za invalide. Partizansko zdravstvo se je razlikovalo od razmer frontalnega bojevanja po mobilnosti partizanskega načina vojskovanja. Bilo je številno pomanjkanje sanitetnega materiala, največja težava pa, da niso imeli varnega zaledja za zdravljenje in varno rehabilitacijo ranjencev. Partizanski zdravniki so se s težavami spopadli z neverjetno organizacijsko in tehnično iznajdljivostjo, inovativnostjo in samoiniciativnostjo ter izredno sposobnostjo improviziranja.« V nadaljevanju je podrobneje orisal zgodovinski razvoj in organiziranost partizanskega zdravstva ter zaključil z naslednjo mislijo: »Hvala, da na tako dostojen in odgovoren način skrbite za našo preteklost. Pripravljate spominske svečanosti, ki nas povezujejo v vrednotah narodnoosvobodilnega boja in tovarištva, ki je temelj vsega, kar počnemo v Zvezi NOB Slovenije. Spoštujemo domoljubne organizacije, ki so se odločno uprle agresiji vojne za Slovenijo in jo obranili. Povezani smo v koordinacijo domoljubnih organizacij, ki je strateškega in političnega pomena za udejanjanje naših skupnih ciljev in koordiniranje programov posameznih članic koordinacije. Ohranjamo našo skupno zgodovino od generala Maistra, partizanov do osamosvojitve. Skupaj smo močnejši. Ko nekateri poskušajo spreminjati zgodovino, znamo stopiti skupaj. To smo že dokazali, ko so vladali tisti, ki so zagovarjali izdajstvo slovenskega naroda, belogarde in domobrance, ki so zaprisegli Hitlerju na stadionu v Ljubljani v navzočnosti nadškofa Rozmana. Tudi lanskoletne državne volitve so dokazale, da je slovenski narod enoten in se zna zoperstaviti politikantstvu in tisti, ki potvarjajo zgodovino narodnoosvobodilnega boja, najsvetlejšega dela naše preteklosti. To pisanje, kar sem danes prebral o partizanskem zdravstvu, sem se odločil, da ga bom poslal ministru ter ga z odprtim javnim pismom na lep način vprašal zakaj danes ne moremo, za kaj nikoli ni dovolj, zakaj vedno več denarja, zakaj lovimo ko mačka svoj rep in se nikakor ne moremo izvleči iz tega kroga, v katerega nas je prav gotovo nekdo pahnil v želji in iskanju državnega denarja za svoje privatne namene. Mislim, da je prav, da spregovorimo o veličini partizanskih zdravnikov, kajti oni so ogledalo današnjim zdravnikom. Če se je dalo takrat, se danes ne da. Ne verjamem, to so izgovori in to so drugi razlogi. Niso razlogi ne v pomanjkanju zdravnikov in ne v pomanjkanju denarja. Če bi bilo pomanjkanje denarja in pomanjkanje orožja ter hrane, noben zdravnik ne bi vstopil v partizansko enoto kot zdravnik, ampak bi se grel na svojem domu in imel svojo ordinacijo. Zato sem izkoristil to priložnost, da se danes poklonimo tudi partizanskim zdravnikom. Dr. Peter Držaj je bil eden izmed njih, če so po njem poimenovali našo največjo bolnico v Sloveniji, potem pa naj se včasih spomnijo tudi njegovega imena in naj se spomnijo, da se včasih da narediti tudi kaj brez denarja.«

Na mestu spomina in opomina se je delegacija, ob prisotnosti Častne enote in kvinteta Slovenske vojske ter zastavonoš, s položitvijo venca poklonila dr. Petru Držaju, vodji ameriške vojne misije, kapetanu Charlesu Fisherju, dvema ameriškima oficirjema Juliusu Rosenbergu in Ernstu Knothu, ter dvema britanskima oficirjema, majorju Mathewsu in poročniku Edwardu Parksu, ki so v letih 1944 in 1945 padli za svobodo v teh krajih.