V petek, 27. februarja 2026, je v prostorih Prostovoljnega gasilskega društva Srednja vas potekal redni letni občni zbor. Članice in člani so pregledali poslovanje in delo v preteklem letu, soglasno potrdili vsa poročila ter sprejeli program dela za leto 2026.
Občnega zbora so se poleg gasilk in gasilcev domačega društva udeležili tudi predsednik društva Slavko Bučevec, poveljnik Uroš Klemen in številni gostje, med njimi tudi poveljnik Gasilske zveze Kamnik Gašper Baloh, predstavniki sosednjih društev PGD Sela, Šmartno in Nevlje in pobratenega društva Radenci Boračeva.
Že 95 let v srcu Kamnik utripa gasilsko srce, ki ne bije le ob zvoku sirene, temveč vsak dan, tiho in predano, za varnost ljudi. Prostovoljno gasilsko društvo Srednja vas pri Kamniku, ustanovljeno leta 1930, je skozi desetletja postalo več kot le društvo – postalo je temelj skupnosti v Tuhinjski dolini.
Skoraj stoletje v službi ljudi
V okviru Gasilske zveze Kamnik kot sektorsko društvo sektorja Tuhinjska dolina že desetletja opravlja javno gasilsko službo na območju občine in tudi širše po Sloveniji, kadar naravne in druge nesreče presežejo lokalne okvire. Njihovo delo temelji na dveh stebrih: strokovno usposobljenem članstvu in sodobni gasilski tehniki. Eno brez drugega ne bi zmoglo zagotavljati varnosti, ki jo ljudje pogosto jemljejo kot samoumevno.
Društvo danes šteje 250 članov, njihov požarni okoliš pa zajema osem vasi. A številke povedo le del zgodbe. Večino časa posvečajo izobraževanju – od najmlajših pionirjev do izkušenih operativcev in starejših članov. Tečaji, usposabljanja, praktične vaje in napredovanja po gasilski hierarhiji so stalnica. Znanje se tu ne podarja, temveč pridobiva z znojem in odgovornostjo.
Pokali, ki govorijo svojo zgodbo
Ko stopimo v gasilski dom v Srednji vasi, nas pogled hitro zanese k vitrinam, polnim pokalov in priznanj. Tekmovanja v gasilsko-športnih disciplinah so že dolgo zaščitni znak društva. Njihove ekipe so doma in v tujini – tudi v sosednji Avstriji – redno posegale po najvišjih mestih.
Eden izmed zgodovinskih mejnikov sega v leto 1976, ko so mladinci na državnem tekmovanju takratne Jugoslavije osvojili odlično tretje mesto. Takšni uspehi niso le rezultat fizične pripravljenosti, temveč discipline, ekipnega duha in dolgoletnega sistematičnega dela.
Med legendami na štirih kolesih
Razvoj društva se zrcali tudi v voznem parku. Od kombija IMV, ki je od leta 1971 služil tako intervencijam kot prevozu mladine, do dolgoletne cisterne TAM 130 in orodnega vozila TAM T80 – vsako vozilo je pustilo svoj pečat. Cisterno so leta 2009 prodali kolegom iz PGD Radenci Boračeva, ki jim je v požaru gasilskega doma zgorela prav takšna. Iz solidarnosti se je rodilo prijateljstvo, potrjeno z listino o pobratenju leta 2013 – in z vsakoletnimi srečanji, ki trajajo še danes.
Sodobno obdobje zaznamuje prevzem vozila GVC 16/25 MAN TGM 13.280 leta 2010, ki je postalo osrednje intervencijsko vozilo. Tri leta pozneje so pridobili še GVM Peugeot Boxer za prevoz moštva, leta 2018 pa orodno vozilo GV1 znamke Ford. Tehnična posodobitev je društvu omogočila še učinkovitejše posredovanje, a člani poudarjajo, da nobena tehnika ne more nadomestiti predanosti ljudi.
Intervencija, tekmovanje ali veselica?
Kaj je bolj naporno, odgovor ni enoznačen. Intervencije prinašajo adrenalin in odgovornost, tekmovanja disciplino in pritisk rezultata, organizacija dogodkov pa izziv vodenja ljudi. »Vedno je naporno biti organizator,« pravijo. »Lažje je delati z rokami kot usklajevati prostovoljce.«
A prav na intervencijah se najmočneje začuti tovarištvo. Ko zazveni sirena, ni več razlik med generacijami. Takrat stopijo skupaj – z željo pomagati in zavedanjem, da je njihovo delo lahko odločilno.
Mladina med tradicijo in sodobnim svetom
Gasilski dom je bil nekoč osrednje zbirališče vasi. Danes imajo mladi na voljo številne dejavnosti, družbena omrežja in drugačne oblike druženja. Entuziazma je morda manj, priznavajo starejši člani, a otroci še vedno radi prihajajo. Opreme in pogojev za delo ne manjka, izziv ostaja predvsem ohranjanje pripadnosti v času, ko je pozornost mladih razpršena.
Zato je še toliko pomembnejša kronika, izdana ob 80-letnici društva leta 2010, ki priča o poti generacij gasilcev. Spominja, da gasilstvo ni nekaj, kar obstaja samo od danes – temveč dediščina, ki se prenaša naprej.
Skupnost, ki živi za druge
Čeprav se povezanost včasih zdi šibkejša kot nekoč, gasilski duh v Srednji vasi ni izginil. Najbolj se pokaže tam, kjer je najbolj potreben – na terenu. Ko gre zares, se prebudita solidarnost in tovarištvo, vtkana v sam naziv prostovoljnega gasilca.
In če bi morali svojo zgodbo strniti v en sam stavek, bi bil ta preprost, a zgovoren:
»Ljudem v pomoč – pa naj bo dan ali noč.«
Fotografije: Eva Močnik za Občino Kamnik in arhiv PGD Srednja vas
_resized.jpg)
_resized.jpg)
