Prešernov dan je osrednji slovenski kulturni in državni praznik, ki ga praznujemo 8. februarja, in sicer na obletnico smrti največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Med mnogimi slovenskimi kraji, ki so s prireditvami počastili spomin na našega velikega pesnika, smo jutrišnji praznik obeležili tudi v občini Kamnik. V Domu kulture Kamnik se je nocoj, 7. februarja 2025, odvila osrednja slovesnost, ki sta jo pripravila Občina Kamnik in Javni zavod za kulturo Kamnik.
Letošnja tema slovesnosti je bila posvečena vlogi Franceta Prešerna in njegovih lokalnih sodobnikov pri uvajanju sodobnih umetniških praks v 19. stoletju z aktualnimi vzporednicami v slovenski kulturi 21. stoletja. Zbranim se je ob tej priložnosti pridružil tudi župan Matej Slapar skupaj z direktorico Javnega zavoda za kulturo Kamnik Ireno Gajšek in slavnostnim govornikom Antonom Tonetom Smolnikarjem, daljnim sorodnikom dr. Franceta Prešerna in častnim občanom Občine Kamnik.
Župan Matej Slapar je v svojem pozdravnem govoru dejal:
»S ponosom in spoštovanjem vas danes pozdravljam na večer pred kulturnim praznikom. France Prešeren, naš največji pesnik, nam je zapustil neprecenljivo dediščino besede, misli in duha. Avtor naše himne je v svoji Zdravljici pozival k miru, enotnosti in prijateljstvu med narodi. Njegove besede so morda danes še bolj aktualne kot kdajkoli prej: "Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo," nam pravi Prešeren. V času, ko svet potrebuje več dialoga in razumevanja, naj nas njegova pesem spomni, da je prihodnost svetlejša, če gradimo mostove in ne zidov. Le če sodelujemo in imamo pred očmi skupno dobro, lahko premikamo meje mogočega, namesto da bi se izgubljali v nepomembnih sporih in delitvah.
Te vrednote so skozi zgodovino oblikovale tudi naš Kamnik – mesto bogate preteklosti in izjemnih ljudi. To je mesto, ki je dalo slovenskemu narodu enega največjih domoljubov in kulturnih velikanov – generala in pesnika Rudolfa Maistra. Maistrova predanost domovini, njegov pogum in vizija so nas naučili, da narod brez kulture in izobrazbe ne more obstati. Zato s ponosom trdimo, da je Kamnik Maistrovo mesto!
Toda Kamnik ni dal zgolj Maistra. Ponosni smo tudi na pesnika Franceta Balantiča in mnoge druge umetnike. Njihova dela in dosežki so del naše identitete, del našega skupnega spomina in navdiha za prihodnje rodove.
Kultura je temelj vsake družbe, a brez znanja in izobraževanja tudi kulture ne more biti. Prav zato je današnji večer tudi priložnost, da se spomnimo velikega koraka, ki smo ga kot občina naredili za naše otroke. Lani smo odprli eno najbolj modernih osnovnih šol v Sloveniji – novo Osnovno šolo Frana Albrehta. Po petnajstih letih projektiranja in treh letih gradnje so njena vrata končno odprta za več kot 500 učenk in učencev.
To ni le stavba, to je prostor, kjer se bo razvijala nova generacija Kamničank in Kamničanov. Sodobna zasnova, vrhunska oprema in odlični pogoji za izobraževanje bodo omogočili mladim, da se učijo, raziskujejo in ustvarjajo. Nova šola ni zgolj investicija v prihodnost, ampak je temelj kulturnega in družbenega ustvarjanja, prostor, kjer bodo mladi oblikovali svojo identiteto, razvijali kritično mišljenje in prispevali k bogati kulturni krajini našega mesta – vrednotam, ki jih je zagovarjal tudi Maister.
Naj nas kultura povezuje, naj nam daje moč in navdih. Naj bo ta praznik priložnost, da se spomnimo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Kamnik je mesto kulture, zgodovine in ponosa – in skupaj bomo poskrbeli, da tako tudi ostane! Le s skupnimi vrednotami, znanjem in predanostjo kulturi bomo lahko gradili boljšo Slovenijo. Iskrene čestitke ob slovenskem kulturnem prazniku!«
Zbrane je ob začetku slovesnosti pozdravila
direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek: »Spoštovane obiskovalke, cenjeni obiskovalci, lepo pozdravljeni na današnji proslavi v čast enemu največjih slovenskih pesnikov. Danes praznujemo slovensko kulturo – tisti neprecenljivi del naše identitete, ki nas povezuje in bogati. Kulturni praznik je dan, ko se spominjamo našega največjega pesnika, Franceta Prešerna, in se hkrati vprašamo, kaj kultura pomeni za nas danes, tukaj, v Kamniku. Kultura ni le nekaj oddaljenega, ni le zgodovina, shranjena v knjigah in muzejih. Kultura je življenje, ki ga vsak dan soustvarjamo. Je pesem, ki jo zapoje pevski zbor, je slika, ki nastaja pod rokami umetnika, je beseda, ki jo napiše pesnik. Kultura je tudi prijazen pozdrav na ulici, druženje ob prireditvah, spoštovanje naše dediščine in obenem pogumno ustvarjanje nečesa novega. Kamnik ima bogato kulturno preteklost, a še pomembneje – ima živahno sedanjost in obetavno prihodnost. Naše mesto je prežeto z zgodovino, ki nas navdihuje, a je hkrati prostor, kjer kultura diha z vsakim od nas. Dom kulture, samostan, knjižnica, muzeji, številna društva, umetniki in ustvarjalci dajejo mestu utrip, ki ga čutimo v vsakdanjem življenju.Leto 2024 je bilo prelomno za obe delujoči enoti zavoda. Izvedli smo rekordno število kulturnih in drugih dogodkov, posledično se je povečalo tudi število obiskovalcev (349 dogodkov s 33.000 obiskovalci). Beležili smo povečano povpraševanje po najemu dvoran in prostorov, tako v Domu kulture kot tudi v Mekinjskem samostanu. Število gostov, ki so koristili namestitve v samostanu, se je povečalo za kar 58 odstotkov v primerjavi z letom poprej. Da v Kamniku vzpostavljamo kulturni turizem kaže kar 21 vikendov, kjer so gostje zasedli ves samostan. Uspešni smo bili tudi pri razpisih za nepovratna sredstva za kulturne dejavnosti in razvoj novih produktov, zato se je ekipi zavoda pridružila nova sodelavka, ki je prevzela vodenje projekta Commheritour – Interreg.
V samostanu smo aprila obnovili dvorano galerija za kuharske in zeliščne delavnice ter tehnično opremili veliko dvorano, tako da sedaj lahko gostimo tudi tehnično najzahtevnejše dogodke na protokolarni ravni.
V domu kulture smo pričeli izvajati nove programe, kot so Abonma Potovalci primeren za najstniško generacijo ter izvedli projekta SMO in GOZD, financirana iz Ministrstva za kulturo.
Sredi leta smo izdali program razvoja zavoda za obdobje 2024 – 2028, ki bo tudi podlaga za nastanek nove kamniške strategije oz. programa kulture.
V letu 2025 želimo v naše enote privesti še več obiskovalcev, zato se koncem februarja prijavljamo na razpis za evropska sredstva z dvema projektoma:
Projekt Dišave samostanske kuhinje s katerim želimo obnoviti samostansko jedilnico in kuhinjo, gostom ponuditi butično gastronomsko izkušnjo ter vzpostaviti 5 zvezdično doživetje z bivanjem v avtentični samostanski sobi.
Projekt Barutanska kultura bivanja s katerim želimo vzpostaviti zagon medgeneracijskega kulturnega centra na ostankih nekdanje kamniške smodnišnice.
Danes, po koncu proslave vam bomo v sklopu projekta Znanje preteklosti, v okviru katerega v mesecu marcu izdajamo tudi knjižico receptov, skupaj s partnerjem projekta t.j. Društvom kmečkih žena iz Moravč, predstavili nekaj tradicionalnih jedi iz starih vrst sadja. Z njimi odstiramo del naše kulinarične dediščine.
Želim vam, da današnji dan ne ostane le poklon naši preteklosti, temveč naj bo tudi navdih za prihodnost. Kultura je naša zgodba – pišimo jo skupaj. Želim vam lep večer.«
Anton Tone Smolnikar, daljni sorodnik dr. Franceta Prešerna in častni občan Občine Kamnik, je razkril nove zanimivosti o dogodkih, ki so spremljali kasnejše rodove največjega slovenskega pesnika in še posebej o usodi njegove rojstne hiše. »Spoštovane in spoštovani. Želim vam lep kulturni večer, čudovit jutrišnji slovenski kulturni in državni praznik. Sam sem na ta dan še posebej ponosen, saj sem daljni sorodnik največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna.
Pesnika nisem poznal, razumljivo, saj sem se rodil točno 100 let po njegovi smrti. Živim pa z njim in njegovim delom vse življenje; v njegovi rojstni Vrbi sem preživel večino osnovnošolskih počitnic. Posebej sem bil ponosen, da sem lahko mnogokrat prespal tudi v njegovi in mamini rojstni hiši, saj je bila mamina sestrična desetletja njena oskrbnica.
Leta 1826 se je ta prijazna vasica pod Stolom imenovala Felben. V krstni knjigi fare Rodine, kjer je bil krščen pesnik Prešeren je zapisano to ime. Leta 1848 pa je bilo že zapisano ime Verba. V rokopisu za prvo izdajo Poezij je pesnik zapisal: »O Verba! Srečna vas domača.« V naslednji izdaji Poezij, ki jih je priredil in izdal Josip Stritar, pa je že zapisano Vrba … po znamenitem drevesu v slovanskem ljudskem izročilu.
Zanimivo je, od kod hišno ime Pr Ribč. Cerkvica Svetega Marka namreč stoji na najvišji točki v vasi, na Hribčku. Po domače, v narečju se reče Hribč, in domačija številka 1 je dobila ime PR HRIBČO. Peti sklon v gorenjskem narečju vedno izgovarjajo na O / Pr Mežnarjo, Pr Dovarjo/. O se je skozi čas izgubil, prav tako H. Tako je nastalo Ribč, Pr Ribč ... Torej nobene povezave s kakšnim ribičem.
Zelo razvejano je družinsko drevo Ribčeve domačije. Prešernovemu rodu sledimo od druge polovice 17. stoletja, priimek Vovk pa je prišel k hiši prav v pesnikovem času. Domačijo je podedovala njegova sestra Mina, njen sin pa je bil kasneje stari oče moje mame Ivanke, rojene leta 1922. Ona je torej pesnikova prapra nečakinja.
Mama je večkrat pripovedovala, da je bila domačija vseskozi trdna kmetija; 13 hektarjev zemlje je bilo treba obdelati na roke, iz roda v rod so se ob oblici dela na polju preživljali z vzrejo konj. Že Francetov oče je bil znan kot velik furman. Pridelali so žita za pol vasi, predvsem koruza je vedno obrodila. » Koruzne žgance smo jedli skoraj vsak dan, zjutraj in zvečer. Jaz sem v črni kuhinji zavrela najmanj 4 litre mleka, poleg očeta in mame še za osem mojih sester,« se je spominjala moja mama Ivanka.
Med vojnama so se v rojstni hiši zbirali predvsem intelektualci in kulturniki, ki so znali vrednotiti in ceniti pesnika. Kot da so Slovenci čutili vojno, se je obisk Prešernove hiše zelo povečal. Vse bolj je rasla narodova zavest, njegove pesmi so jo še dodatno spodbujale. Zanimivi so bili številni obiski šolarjev: »Kakšen direndaj, saj nas je v tej majhni hišici živelo enajst, punc kar za polovico enega razreda,« se je mama večkrat spomnila svojega otroštva.
Vrbljani so mojemu dedu Janezu neprestano nagajali, ga spraševali, kdaj bo pri hiši tudi moški furman. Tako je večkrat govoril, da ne bo nehal, dokler ne bo fanta. Po štirih dekletih se je to tudi zgodilo, a je dojenček umrl. Poleg Micke, Ivanke, Katre in Julke, so se rodile še Tončka, Francka, Tilka, Angelca in Helena. Uboga moja babica…. A potem prava groza, se je spominjala moja mama. Najmlajša Helenca je bila stara enajst mesecev, ko je leta 1935 umrl ata. Pred smrtjo je rekel: »Tamala bo šla pa z mano«. Točno čez en mesec je bila stara eno leto, ko so jo odnesli na pokopališče na Breznico, k očetu.
Prezgodnja smrt maminega očeta je spremenila prizadevanja, da bi pesnikova rojstna hiša postala muzej. Ata o tem ni hotel slišati. Mamin sorodnik Franc Saleški Finžgar se je večkrat oglasil in končno uspel: »Minca, kaj pa imaš v veži tale vokna?« »Ja, Fronc, naredit moramo belo kuhinjo, pa več svetlobe v hišo.« »Dej nam hišo za muzej,« je bil neomajen. »Novo nam naredite, pa gremo,« je odgovorila.
Finžgar je zbral slovenske intelektualce in osnoval odbor za odkup. Kdo naj zbere ocenjenih 200.000 dinarjev? Odklonil je misel, da bi dobili denar iz javnih sredstev, kajti počastitev, ki jo hočemo izkazati pevcu - mojstru je neprimerno lepša, če jo izkaže tako rekoč ves narod povsem prostovoljno, so zapisali v pobudo. Sešteli so učence, dijake, študente, profesorje; vsak prispeva 1 dinar, pa bo dovolj. Denar so začeli zbirati 8. februarja 1938. Čez leto dni je pesnikova rojstna hiša postala muzej; devet zadnjih prebivalk pa se je preselilo v novo hišo, pod cerkvijo Sv. Marka.
In kaj je pred smrtjo še rekel mamin oče: » Čez deset let pa pridem pogledat, kako se Pr˛Ribč rihtate.« Po dobrih desetih letih, kot je obljubil, je vzel k sebi v grob tudi ženo, mamo osmih hčera. Najmlajša je bila stara 13 let, najstarejša je ostala na kmetiji, druge so odšle na Bled, v Žirovnico, na Breznico, v Maribor in Kamnik.
Pred petimi leti sta občina in država od mojega, precej čudnega, bratranca odkupili pred vojno zgrajeno hišo in gospodarsko poslopje, ki ga prav zdaj preurejajo v predstavitveni center z muzejsko razstavo in večnamenski prostor za številne dogodke.
O današnjem kulturnem trenutku sta že govorila gospa direktorica in župan. Lahko smo ponosni, tako na vsebine kot tudi na pravo kulturno gibanje med nami.
Točno pred tridesetimi leti sem začel svojo župansko, 16 letno pot. Težka je primerjava, kot dan in noč, tudi kar zadeva današnja sredstva za pestrost kulturnega ustvarjanja. V začetku smo največje napore usmerjali predvsem v obnovo kulturnih domov na terenu, malo denarja pa je ostajalo za vsebine. Najbolj pa sem zagotovo ponosen na tale kulturni hram, ki je propadal. Najprej smo ga morali kupiti, da smo ga lahko začeli obnavljati. V njem se vedno dobro počutim!
In za konec še enkrat k Prešernu. 100 let po njegovem rojstvu se je rodil njegov pranečak, prvi ljubljanski nadškof Anton Vovk, mamim stric, ki me je tudi krstil. Jutri pa ima rojstni dan moj sin Nino. Lepo praznujmo. In izobesimo zastave, saj smo Prešernovi rodoljubi!«
Da se za razvoj kulture na Kamniškem ni bati, so dokazali tudi kamniški ustvarjalci, ki so nastopili v kulturnem programu: zbor Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra, Matjaž Peklaj, učiteljice Osnovne šole Marije Vere, Marko Trobevšek, Gašper Selko, s trobentaškim glasbenim nastopom in mešani pevski zbor Cantemus. Za izvedbo dogodka pa so poskrbeli Blaž Flerin, Anej Ivanuša, Kristina Kokalj, Anja Žnidaršič, Goran Završnik in Primož Jeras.
Hkrati so na ogled postavili kulturni stenčas (stenski časopis), ki bo v avli Doma kulture od 7. februarja do junija 2025, in bo vsak mesec predstavljal dogajanje v kamniški kulturi na dvajsetih panojih. Pogostitev so pripravili z jedmi Društva podeželskih žena iz Moravč. Jedi in recepte boste našli v najnovejši kuharici izza kloštrskih zidov, ki bo izšla 27. marca 2025.
Jutri Kamniški kulturni maraton
Več o Prešernovem dnevu na Kamniškem, si lahko ogledate
TUKAJ. Vljudno vabljeni na
Kamniški kulturni maraton, ki bo v soboto, 8. februarja 2025, od 11. ure dalje v Klubu Doma kulture Kamnik. Štiriurni program bo združil kamniške kulturne akterje pri prvem branju Lokalnega kulturnega programa 2025–2030 ter razpravi o ključnih tematikah lokalne kulture. Dogodek pripravljajo Kulturno društvo Priden možic, Javni zavod za kulturo Kamnik, in MC Kotlovnica.
