Preveč mene se skriva v svetu, preveč sveta se skriva v meni

Predstava je zasnovana minimalistično in narejena z mislijo na site-specific (lokalno specifične) lokacije. V dvoranah, ki to niso več, v post-industrijskih objektih, v zapuščenih tunelih, skratka namenjena je prostorom, ki niso gledališki, plesni, ali uprizoritveni, ampak prostorom, kjer je nekdaj bilo, in mogoče ni, ali pa bi v prihodnje lahko bilo in se zgodilo – življenje.

Ker se svet premika s hitrostjo, ki je človek ne dohaja, je potreben proti-pol, kjer okolica (vsaj za hip) lahko obstaja v njegovem ritmu, in sočasno v svetu. Predstava se raziskovanja in umeščanja posameznika v svet loti preko dedukcije, odvzemajoč zunanje senzorične in socialne dražljaje, in se posveča kinetičnim; telo postavlja v prostor v presečišču zunanjih in notranjih entropij – kot merilo kaosa. Ob tem se sprašuje, kje v telesu se kopiči brezoblična masa informacij, ki jih telo prejema, in na kakšen način lahko soobstaja z vsemi vzporednimi resnicami, ki jih ta masa tvori, a na njih nima vpliva. Zdajšnjost namreč potrebuje čas, da se usidra v telo, ga sprejme in spozna, ampak ob tem ne more izničiti napetosti, ki nastajajo v koliziji z zunanjim svetom. Predstava namreč nima namena razčlenjevati določenih situacij skozi prizmo lepotnih idealov, družbenih norm ali koristnosti, ki od zunaj določajo in označujejo telo. V nasprotju s tem, v telesu išče pristnost in prvinskost, ki je z mislijo ne doseže.

Uprizoritev je intimne narave in ima močno omejeno število gledalcev. Rezervacije so obvezne, vsekakor pa je vabilo razširjeno na vse, ki jih želite povabiti zraven. Rezervacije sprejemamo na drustvo.oksimoron@gmail.com